Foter skos sika sestri pa mat, da bi rade samo okol hodile, sam pa pravi, da cele dneve samo “gara” na vikendici (grablce u roki, pa se šeta po šudru/zemlci). Sicer v resnici tut sam (dobesedno) dost okol hod, samo je vse skupaj bolj ali manj kvalitetno preživljanje časa sam ali sisanje kolegom, da jih bo lahk čez kak teden (ali kasneje) fehtal za uslugo… Filozofijo, da je “nekaj vreden” samo tist, ki dela, dela, dela, trdo dela, samo dela in je kadar ne dela, ves čas doma, sem pri starejši populaciji opazil že davno… Zdej pa s tem nabija že fotr. Zadnje cajte se mu mal maščuje pri zdravju - hrbtenica.  Tako kot vsi penzionisti, ki so zaradi čiste vesti, trdo in “pošteno” delali za mali penzion, danes pa (redko na kake socialistične prireditve s veliko govori) nikamor ne grejo in vsakodnevno gledajo čez okno in čakajo dan, ko bojo umrli. Ti ljudje bojo nekoč spoznali, da se vse skupaj le ni izplačalo in da bi lahko kdaj tudi uživali, njihovega truda (kaj bojo pa ljudje rekli) pa ni pazil (skoraj) nihče… A tedaj bo prepozno. Mogoče pa v naslednjem življenju?

Vsakotedensko v Slovenskih novicah ali Tedniku naletim na kake “življenske zgodbe” oziroma Krambergerjevega sklada željne družine, ki v zameno za nekaj ponosa računajo na nekaj sto evrov denarne pomoči. Med osebki, ki jih je prizadela kaka naravna nasreča ali nepričakovana smrt nosilca dohodka, vse večkrat gledam precej nenavadne primere.

Mož, glava družine, edini zaposlen član in služi denar v neki fabriki za cirka 500 € mesečno, žena je nezaposlena in si za spremembo tega statusa niti ne prizadeva in tako ostaja doma ter “čuva hišo”. Imata hčerko, ki bi rada imela pevsko kariero, ker nihče nima srca, da bi ji povedal da “lepo poje”, nima pa posluha. Od “socialne” pomoči bojda ne prejemajo, ker mož zasluži 4 evre preveč. Folk pa jamra, kako komaj preživijo iz meseca v mesec, da je za za vse kriva vlada (raje Janez Janša), ne zamislijo pa se, da so s srednje ali osnovnošolsko izobrazno zaposleni v nedobičkonosni panogi, kjer je konkurenca iz držav tretjega sveta velika, živijo pa kljub “sila nizkemu dohodku” vsi kot da plače nimajo 500 evrov neto, temveč 1500 potem pa jamrajo kako nimajo za iz meseca v mesec.

Berem v Novicah celostranski članek o tričlanski familiji iz Kamnika, kjer ni zaposlen kar nobeden od zakoncev. Menda zato, ker se je z delodajalcem čez cesto sprl in mu je izpod časti prosjačit nazaj, žena pa doma skrbi za hčerko. V članku se zahvaljujejo krajevnemu Rdečemu Križu za podarjeno kurilno olje, ampak ker so (v dveh mesecih) na žalost že vsega porabili, prosijo za še. Niti na misel jim ne pride, da bi si priskrbeli drva, ki so cenejša. Kot se za jamranje pred “cajtengi” spodobi, sedijo v kuhinji za mizo in v ozadju se na steni opazijo zvočniki in kabli 5.1 audio sistema za hišni kino. A to je dala socialna? Novinarka jih pobara po računalniku, ki je poleg televizorja in ADSL modemu. “Vzgojiteljica v vrtcu otrokom večkrat reče to ali ono pa si poglejte na internetu”, pa so si šli zato iskat računalnik za 1200 € (da bo za dalj časa) ter SiOLov ADSL paket za 29 € mesečno. Od kod? A niso “revni”? A “revni” imajo denar za nove računalnike, hišne kino-sisteme, ADSL in kurjavo zgolj na olje? Seveda - vsi bi živeli malo nad pragom povprečja, čeprav za to nimajo pogojev. Za te so si pa večkrat (ne vedno) krivi sami.

offtopic: glede na to, da so The Volitve mimo, se fraza “delavka iz Mure” ne uporablja več.

Ker sem navajen, da me pri skoraj vsakem opravilu (vožnja avtomobila, računalnikiranje) spremlja glasba, mi gre strašno na živce, kadar je ponesreči ali z namenom, zraven pride sestra in kljub temu, da za petje niti slučajno nima posluha, začuti potrebo, da mora čim komad pozna (ali ne), začeti zraven “prepevat”. Če komada ne pozna, pač zapoje vedno le zadnji zlog besede. Njenega glasa ne morem izolirat, ker čim musko potem privijem, začne bolj naglas pet še ona. V avtu pa ful nimam slušalk… :S

Kak mesec nazaj sem na spletni strani društva novomeških študentov opazil tale link in si potiho nameraval podariti rojstnodnevno darilo (šel bi SPET sam, ker itak ni nikol nbenga k bi hotu zraven). Ko sem mat povedu, mi je namenila le grd pogled in nakoncu je itak izpadlo tako, da sem doma.

Kako novico pa ugledam danes? FAIL or WIN?

Včeraj sem imel vpis na nov faks in prvi vtisi so “švoh”. V navodilu za vpis je lepo pisalo, naj vsi pridemo tja z izpolnjenimi papirji in vsemi potrebnimi potrdili, fotokopijami, itd… Realizacija je izgledala tako, da so se vsi kandidati za magisterski študij napokal v vrsto kolikor hitro se je dalo, potem pa s pomočjo delavke iz referata izpolnjevali vpisne liste in ostalo papirologijo pred njo… Eno uro in pol čakanja na postopek, ki je zame trajal pol minute in iz katerega sem iztržil “v redu je”. Na drugem roku za vpis v dodiplomski študij nas je po moji oceni bilo nekje 8-10, od katerih se jih je večina vpisovala v visokošolski program. Glede na to, da je predmetnik na univerzitetnem in visokošolskem programu enak, nimam pojma v čem bo razlika (nisem bil na informativnih dnevih). Baje ljudi ni prav obsojati, sploh pa ne na podlagi kratkega dialoga, oziroma obnašanju, ki si ga imel priliko opazovati tisto uro in pol stanja v vrsti, ampak mene “boli kurac” in mnenje sem si o bodočih sošolcih že ustvaril. Časa, da ga spremenijo imajo še več kot dovolj. Če ne drugega, imam spet eno lušno sošolko (”tista” s FRIja seveda ni nadomestljiva)

Jutri imamo ob 16h začetno “slovesnost”, klišejski (neosebni) nagovor, kako nam želijo čimbolj uspešen študij na tej novi fakulteti in ostalo nakladanje, ob 17h pa že Matematiko 1 (kolikor gledam urnik, bo trajala do 20:15), ki nam jo bo predaval dekan te nove fakultete (ki je tudi soavtor nekega matematičnega učbenika, pri katerem je imela prste vmes moja profesorica matematike s srednje šole). Na podlagi ogleda gradiva s spletnega referata (lanskega izpita, predavanj,…), zabušaval ne bomo. Modelka iz referata je rekla, da bo od začetka zaradi usklajevanja urnikov in prostorov, po vsej verjetnosti predavanje kdaj potekalo celo na Kmetijski šoli ali v Bršljinu… Začetk je že dober (sarkazem). Srčno upam, da tako ne bo.

Daje me nostalgija po Ljubljani. Tako zelo

Danes je zadnji dan študentskih počitnic in če se ozrem nazaj ugotovim sledeče…

Leto minus en dan nazaj sem dobil moj prvi indeks na Fakulteti za Računalništvo in Informatiko. Vseskozi sem bil prepričan, da je “to - to” in da sem tu doma. Nadpovprečna lenoba, ki jo je dovoljevala srednja šola, ki mi je tako zalo ugajala, je povzročila, da pri večjih naporih odnehal prehitro, saj sem bil prepričan, da mora biti lažja pot. Fakulteta se mi je s svojimi pedagoškimi sodelavci in programom zamerila, urnik pa mi je dopuščal, da sem se z lanskim decembrom dnevno začel na faks iz Novega mesta furat z vlakom, kar se je izkazalo za ogromno napako. Vožnja mi je kljub temu, da sem imel iPoda, začela grozovito presedati že po nekaj tednih, vendar sem tu vzdržal do konca. Med tem sem faksa zapuščal slabe volje, domov (pa tudi na faks) pa prihajal utrujen. Vmes sem večkrat razmišljal o prepisu, vendar sem idejo vedno zaključil z vprašanjem “Kam vendar?!”.

Nekega dne sem na radiju v avtu naključno slišal reklamo za neko povsem novo fakulteto, ki ima nekaj veze z informatiko in se odpira v Novem mestu. Ko sem zadevo pogledal malce bolj podrobno, sem na podlagi predmetnika menil, da bi mi morda to pa bolj ustrezalo. K izpisu s FRIja in vpisu na FIŠ je dodatno pripomoglo še podpihovanje matere, ki si je tako zelo želela, da bi bil njen sin doma, bo zdaj lahko še lažje vsak trenutek visela za mojim vratom in ga še dodatno omejevala pri vseh željah in odločitvah. For god sake - al sem že nekaj star! …Pa tudi še en korak dlje od samostojnega življenja in miru pred ljudmi, ki me vsakodnevno spravljajo v slabo voljo.

Čeprav sem bil do konca maja že trdno odločen, da se bom v jeseni prepisal, sem kljub temu še dopuščal možnost, da ostanem na FRIju in poskusim opravit kolikor izpitov se bo še dalo, vendar so mi drugi roki drugega izpitnega obdobja pobrali še toliko motivacije in volje, kolikor jo je ostalo, tako da mi je šlo vse jebanje v glavo in krivice že kar na smeh. S faksa sem odšel izpisan s nasmeškom v ustih, ki pa ni trajal dolgo, saj sem Ljubljano začel grozno pogrešati, še preden sem jo isti dan dodobra zapustil. Kljub temu, da me na faks veže nekaj slabih spominov in da sem bil zaradi spremembe okolja od začetka malce v dvomih, mi je preteklo študijsko leto odprlo oči in spremenilo pogled na marsikatero stvar.

Ker sem lani celo poletje preživel v pisarni in delal, sem se zaradi tega moral odreči marsikateremu oddihu, na katere sem bil vabljen. Začetek septembra in prihod z morja je zaznamovala “prekinitev sodelovanja s šefom”, kar mi je omogočalo, da bi letošnje poletje po 5 letih spet bil oddih v pravem pomenu besede, vendar ga nisem dobro izkoristil, ker nikoli nisem našel družbe, ki bi zaradi obveznosti do faksa ali delodajalca, imela čas za neumnosti. Posledica je bila, da sem skoraj celo poletje vstajal, ko je bilo sonce že visoko na nebu in skozi cel dan postoril nešteto malenkosti in se ukvarjal s stvarmi, za katere prej ni bilo časa, tako da mi dolgčas ni bilo. Začetek septembra pa mi je postajalo… Bilo mi je tudi žal, da sta bila moja trma in ponos večja od priložnosti po zaslužku tam, kjer sem delal najraje. Uresničilo se ni tudi to na kar sem upal celo leto, vendar ni dosti manjkalo, da bi se na Pag odpravil SAM. Jutri se začne novo študijsko leto in upam, da ta faks naredim čimprej, da mi bo vmes ostalo nekaj časa za delo in da po diplomi, ali kvečejmu (bolonjskemu) magisteriju, zapustim Slovenijo. Sem to “povedal” naglas? Motivacijo, ki me bo gnala naprej mislim, da že imam.

Kakorkoli… Zaključil bi le z eno intelektualno mislijo: “Time you enjoy wasting, was not wasted” in komadom:

Zadnjič, ko sem šel od zobarce in se usedel v avto, je ob zagonu avtomobila in obenem tudi radia, začelo nagravžno pokat v vseh zvočnikih. Ves presran sem zadevo večkrat izklopil ter vklopil, vendar se situacija ni izboljšala. Po prihodu domov, sem razkopal in zopet polotal vse kable, rezultat pa je tokrat bil tišina. No, pa sem priklical smrt radia s tem, ko sem si “informativno” ogledoval Alpine IDA-X200, pri katerem nebi imel več posla s CDji ob vsakem hudo dobrem novem komadu, ker bi gor pasal iPod. Pa sem ga popoldne peljal fotrovemu kolegu, ki je elektro-serviser. Radio priklopi, dela. w00t? Vzame drug Sonyev avtoradio, ga priklopim v avto, tudi ta dela. Dam moj radio nazaj v avto, ta začne delati. Grem o tem obvestit serviserja, ko pa pridem čez dve minute nazaj, radio ne dela več. Ostal je “na opazovanju”, od koder se je kot nedotaknjen in delujoč vrnil čez par dni, ko sem ga prišel iskat. Tokrat sem se zapeljal vsaj do parkirišča bivše srednje šole in radio vgradil nazaj tam, a glej ga zlomka - na poti domov sem zopet poslušal zvok TDI motorja Zvečer sem zopet premečkal vse kable in radio je začel delat. Majka! Pa smo prišparal 200 € na 12 let starem radiju.

Ne mine 2 dni, ko se mi v sobi vrti Just Like Heaven od Katie Melua. Komad ima precej povdarjene base, ojačevalec pa je bil nastavljen na precej visoko jakost, tako da sem samo naenkrat zaznal, da iz “centra” ne prihaja zvok. Pa je šel :S Čez dve ure spet deluje. Naslednji dan ne več. In potem sploh ne več. Pa smo šli na elektro-servis: “izhod za center je šel”. Mine teden, kličem: “roba že prihaja, grelc je šel”. Mine še drugi teden: “dela”. Pridem iskat in mi model pove, da ga sploh ni nič rihtal, ker je kao skos delal tko kot treba. Doma sem vse včasih zgledno urejene, tedaj razkopane kable zopet pospravil, priklopil in zadeva res špilala. 15 minut…
Spet sem problem “rešil” in diagnosticiral sam. V čem je problem? V isti leseni škatli kot ojačevalec je vgrajen še nizkotonec, ki zadevo precej trese in zaradi tega je nekje nastal slab stik. Rešitev je pa taka, da vsakič, ko center crkne udarim po škatli. Po enem tednu me že pošteno boli roka, meni pa se ob mislu na ponovno razkopavanje kablov, para srce

Sej bi škatlo peljal nazaj, a mi gre na živce, ker bo tam spet vse v redu in je serviser SPET ne bo rihtal, nič računal, na vprašanje “Koliko sem dolžan” pa bo odgovoril, da bo že fotr za kofe dal. Sej ga ne fehtam zastonj - raje plačam, pa vidim da zadeva funkcionira tako kot treba.

Je na celjskem gospodarskem razstavišču le še jutri, jaz pa sem bil tam v nedeljo. Poleg hostes, ni bilo kaj dosti pametnega za videt, pa še za te je navdušenje izhlapelo, ko so odprla usta (špraha). Pri štantu od Mobitela sem revico spravil v zadrego, ker ni znala odgovoriti na nobeno od mojih vprašanj. Glede iPhone-a mi je dejala, da ga pri Mobitelu ne bo, ker ni servisa. “Kako ne, sej so Apple Store-i, ti pa itak nikoli sami ne popravljajo stvari, ampak jih na sever pošiljajo, pa tudi TUŠ Mobil je našel svojega serviserja. - No, pol pa ne vem. - Kaj mi pa priporočate glede podatkovnih paketov, če nočem še ene SIM kartice? - Ne vem, jaz sem tukaj samo hostesa in ti lahko pokažem samo tale M:Stik”.
Folka je bilo sicer ogromno, vendar to ni bilo moteče. Baje je vsako leto tako. Še najbolj se mi je dopadlo v hali L, kje so me pritegnili razstavljalci Butan Plin, KWB, T-2, ter Amis. Od zadnjih dveh sem pričakoval malo več, a kaj več dejansko tudi niso imeli za pokazat. Pri T-2 so folk privabljali z 50″ plazmo na kateri se je vrtel Con Air ter Onkyo hi-fi sistemom, pri pultu pa je lahko vsakdo pošlatal razstavljene telefone, v kabinici ob robu pa so ljudje sklenjevali naročniške pogodbe. Ker je Domna namesto telefonov bolj zanimal Onkyo daljinec, nama je mož v oranžni majčki namenil grd pogled in ogromen daljinec iztrgal iz rok, kar je pomenilo “get lost”.
Ob začetku formule, sva se utaborila pred LCDjem od Amisa, saj so ponujali še sedišče in pogled na blond hosteso. Pri štantu od Butan Plina so glede na to, da sponzorirajo Pro-Tour ekipo Liquigas, imeli dve Moserjevi specialki s obupno opremo na trenažerjih. Bicikel sem zajahal dvakrat in obakrat dobil vrečko z nagrado. Za polet z balonom je bilo prvič 200 metrov premalo, ker nisem vedel da se gre za “koliko v minuti” ampak “koliko preden trenažer postane obupno težak”, drugič pa je prestavno razmerje omogočalo le dobrih 200 metrov (še vedno ne verjamem da jih je bilo res 200). Tu pa smo zaradi Domnove familije bili deležni še posebne postrežbe z narezkom in sokom.
Skratka, nedelja je bila vsekakor izkoriščena bolje, kot če bi bil doma. Pa še (poslovno) vstopnico sem dobil zastonj, tako da vem, koliko drugače stane. Na srečo je maja 2009 Autoshow, od katerega si obetam poleg polno kartico slik, še veliko drugega

…se vleče že od pol devetih zjutrej, ko mi je poštar prinesu pošto in sem začel oblublat, da naredim “samo še tole”…

10 ur kasneje še vedno nisem zajtrkoval, ker moram napisati samo še to objavo, potem pa samo še…