aibov skrivni dnevnik

Ta post razen tega, da leti na nekega mojega sošolca in izraža stališče do “storitve”, globjega pomena niti nima… Lahk se kar usedete, ker bo trajal.

However, zadnje čase se nam (meni in frendom) je frekvenca obiska predavanj in s posledico dnevnih migracij, tudi Ljubljane, malce zmanjšala. Vendarle sem teden ali dva nazaj, neko sredo dobil klic od sošolca, ki me sicer nikoli ne kliče na telefon, pa tudi nimava nekega tesnega odnosa. Na vsak način je želel od mene zvedeti kdaj bom kaj v Ljubljani, ker bi se bi se z mano rad dobil na pijači, da bi mi “nekaj povedal”. Tega je rekel, da po telefonu ne more in da se z mano želi dobiti osebno. Tisto sredo sem prišel v Ljubljano samo zaradi njega, kakor pa je bilo čutiti na mehurju, je na sestanek zamudil in moral sem nazaj v Novo mesto preden je on prišel do lokala, ker se mi je mudilo na nek pogreb. Okej, se vidmo pač v pondelk.

Vse skupaj mi ni dalo miru in razmišljal sem kaj bi lahko bilo tako pomembno in kaj bi mi ON rad povedal. Glede na to, da svo se pred časom pogovarjala o tem, da se namerava njegov cimer preseliti v študentski dom in da bi mogoče lahko jaz zasedel nejgovo mesto, sem mislil da je tema približno takega okusa. Minil je dober teden, ko sošolca na faksu še vedno nisem srečal. V petek pa spet dobim klic, ki se je začel s

“Kako si kaj? Veš, ko sva se zadnič menila, da bi se dobila…”
“Ja. Kaj?”
“No, zanima me če bi imel jutri kaj časa, da bi ti z eno punco predstavila eno življenjsko zavarovanje…”

Revežu sem se začel smejat še preden je nehal jecljat in mu povedal, da kdor si je nameraval tako zavarovanje uredit, si ga je že in da menim da tega ne potrebujem, sploh pa da v primeru lepega vremena ne bom imel časa, ker bom kosil okoli vikenda.

“A te lahko jutri pokličem, če boš mel kej časa?”
“Sem ti povedal…”

Čez vikend je bil potem mir, v ponedeljek pa ista zgodba:

“A bi mel jutri kej časa, da bi se dobil na kaki pijači, da ti s eno punco predstaviva tisto stvar?”
“In kolk boš mel ti od tega?”
“Nč. Najbrž samo kak blokec.“
“Lej, na pijačo lahko brez problema greva, samo prodajat pa mi ne rabš ničesar. Ob 18h mam čas, dobimo pa se lahko tuki v lokalni gostilni.”

Mislil sem si, da zgubit itak nimam nič, razen tiste ure časa, ko se itak nisem imel kam dat. Ko pridem v gostilno, se mi že od daleč z nasmeškom do ušes smeje zavarovalniška agentka, zraven pa moj sošolec v stilu kateremu se je po mimiki videlo, da mu ni ravno prijetno. Agentka me začne sladko ogovarjat, kot da se poznamo že krepkih 10 let, debata pa je tekla potem še o faksu, planih za prihodnost, življenju, Big Brotherju (?!), ter podobnih neumnostih. 45 minut. Zlo neprijetno se mi je pogovarjat z nekom, ki ga sploh ne poznaš, o precej osebnih stvarh, sploh pa v takem vzdušju. Nakar pa blekne:

“No, midva z <ime sošolca> sva danes tukaj, da ti predstaviva agencijo, ki se ukvarja z svetovanjem ljudem, kam vlagat denar (in deluje po državah tretjega sveta ter bivše Jugoslavije) ter eno shemo življenskega zavarovanja.”

Začne se razlaga kako zelo oh in sploh je njihova zavarovalnica in kaj vse mi ponuja samo zato, ker sem mlad in kako zelo fajn je to (ob tem “fajn” sem se spomnil na profesorice za Analizo, ki ji med predavanji vedno dogaja kako fajn je kaka enačba, itd…).

“Ampak! To zavarovanje pa ni namenjeno vsem. Izpolnit moraš tale zdravstveni vprašalnik, da ga zavarovalnica preuči in se odloči, ali te bojo zavarovali.”

The fuck?! Kot, da ste res tako zelo popularni, da vam nebi zneslo, če bi zadevo omogočili kar vsem. To foro sem vidu v Moorovem dokumentarcu Sicko, nisem pa si mislu da se to dejansko dogaja (tudi že) V SLOVENIJI! Zavarovalnica izbere le potencialne (zdrave) kandidate, za katere po primitivnem vprašalniku, (ki ne pove nič) domnevajo, da v bodoče ne fašejo raka, kake bolezni ali srčnega napada, kar jim tudi ne bo predstavljalo nobenih stroškov s tabo, le garantirano nalaganje mesečnih obrokov ljudi, ki ne bojo imeli od tega nič, razen nek dober filing, da v primeru naglega poslabšanja zdravja, za njih v tistem trenutku nekje so finance za operacijo, ki ti je zavarovalnica itak ne bo krila. Tako. Po izpolnjevanju obrazca mi je šlo kar malce na smeh, ko sem pogledal svoje odgovore, ki so izgledali kar preveč lepi in se spraševal ali sem res tako odličnega zdravja. Po čestitanju, ker sem primeren za njihovo zavarovalnico, mi je ponudila, da mi naredi informativni izračun koliko bi imel od 30 letnega mesečnega vlaganja. Potem pa tista mega-ugodnost, ki jo dobim ker sem mlad - zavarovalnica bi mi na račun dodala 2.600 € k zavarovani vsoti. Tukaj naj bi začel skakati od navdušenja? Aha… In zakaj naj bi jaz sploh vlagal v to zavarovanje ta denar, če ga lahko veliko hitreje in veliko bolje “obrnem”? Ker naj bi mi po njenih besedah predstavljalo garancijo in varnost naložbe, ker v tem primeru ne morem nič izgubiti le pridobim, ker zavarovalnica ta denar plemeniti. Ija. Fotr je od njihovga "obračanja denarja" v 15 letih dobil 500 € dobička .

Potem pa potegne iz torbe belo polo in začne pisat polico… 50 €… kar za 40 let, ker dobim tako najvišji popust… pa 50% izplačilo v primeru bolezni/nezgode…

“Davčno številko, osebni dokument, številko bančne kartice.”
“Čaki mal, a smo rekl da bomo to kar spelal, al kaj?”
“Sej to lahko itak prekineš zdej v treh tednih, pa še potem maš 8 dni časa, ko plačaš naslednji obrok. Samo tok da premislš zdej par dni (zviiiitoooo, a ne?).”

Ko mi vsiljeno napiše polico, od mene pričakuje še dva podpisa in da sploh ne bom bral, kaj podpisujem.

“A denar maš sabo?”
“Za?!”
“Prvi obrok se plača zdele.”
“Pa js sm šov samo na pijačo, ne pa zavarovanja sklent. Ne.”
“A je kak bankomat kje tuki zraven?”
“(A v teh rovtah, mislš?) Je, ja.”
“No, pol sej pol se lahk pa kr zapelemo.”

Ne me jebat, no! Informativno?! Sošolcu sem (še sam ne vem zakaj) dal tistih 50 evrov, potem pa mi pove še, da je "obrok ubistvu 53 evrov" (ampak ker sem glih jaz, ni panike, a ne?). Na koncu me pa še vpraša kako se mi zdi ta posel, ki ga počneta onedva. Sam ga nebi nikoli opravljal, ker bi imel ves čas filing da nekoga prinašam okoli, sploh pa se mi ne zdi da di kdo delal za tvoje dobro (le za lastno dobro) in če bi te stvari bile res tako zelo ugodne, po moje nebi bilo agentov, ki bi hodili okoli in prodajali prijatelstvo za to, da ljudem nekaj vsilijo, temveč bi ljudje sami hodili na zavarovalnice pa še to bi bilo omejeno. Naslednji dan pa me spet kliče kako sem kej. Dej ne me fukat, povej zakaj kličš. A, da ta zanima kaj sm se odloču… To, za kar stojim že od začetka - za stvari ne bom spelu in ti mi vrneš dnar. Vem, da ni problema. Zakaj vraga bi sploh rabil tako zavarovanje? Da bo v primeru, da objebem nekdo nekaj mel od mene. Ni problema, verjamem da bo nekomu v vsakem primeru zadoščeno. V primeru da me ne stegne do takrat? Baje se mi znesek lahko izplačuje mesečno (hint: pokojnina, do katere “60%” itak naj NEBI bil upravičen). Se pravi, da si 40 let vsak mesec odžiram 50 € (za kar se kar da dobiti kaj lepega vsak mesec). Denar, ki ga še zlasti v teh letih, ko nimam garantiranega rednega prihodka, nebi tako zlahka pogrešil, da na koncu od vsega skupaj praktično nimam nič (40 let odžiranja, da imam na koncu 25.000 € meni ne pomeni nič). Ker v prihodnosti tudi ne planiram nobenih ogromnih kreditov, za katere bi potreboval hipoteko na nepremičnino ali življensko zavarovanje (nepremičnino že imam) je to še en razlog več, zakaj tega ne potrebujem - kak drug manjši kredit pa lahko dobim brez švicanja.

Zadevo v končni fazi smatram kot dober način, kako nategnt naiven folk, ki nasede temu, da zavarovalnici servira denar (ta ga brez skrbi obrača po svoje, mali človek pa od tega, če zaokrožimo, nima nič). Mene nategnil pač ne bojo, ker sem za take stvari preveč "nejeverni Tomaž" in raje ZDAJ živim bolj kvalitetno življenje, za varčevanje pa tudi obstajajo drugačne varčevalne sheme. Pri ugodnosti tople vode ravno ne bomo odkrili, ker je vse nekje glih… Tudi dobra lastnost vsega skupaj je precej samoumnevna in se skriva že v imenu - če namensko varčuješ za nekaj, si prisiljen tisti denar ki se nabira na kupu, pustiti pri miru.

In jebeš take "frende" k se slinjo okol tebe, že naslednji trenutek pa ti hočjo nekaj prodat!