Ta post razen tega, da leti na nekega mojega sošolca in izraža stališče do “storitve”, globjega pomena niti nima… Lahk se kar usedete, ker bo trajal.
However, zadnje čase se nam (meni in frendom) je frekvenca obiska predavanj in s posledico dnevnih migracij, tudi Ljubljane, malce zmanjšala. Vendarle sem teden ali dva nazaj, neko sredo dobil klic od sošolca, ki me sicer nikoli ne kliče na telefon, pa tudi nimava nekega tesnega odnosa. Na vsak način je želel od mene zvedeti kdaj bom kaj v Ljubljani, ker bi se bi se z mano rad dobil na pijači, da bi mi “nekaj povedal”. Tega je rekel, da po telefonu ne more in da se z mano želi dobiti osebno. Tisto sredo sem prišel v Ljubljano samo zaradi njega, kakor pa je bilo čutiti na mehurju, je na sestanek zamudil in moral sem nazaj v Novo mesto preden je on prišel do lokala, ker se mi je mudilo na nek pogreb. Okej, se vidmo pač v pondelk.
Vse skupaj mi ni dalo miru in razmišljal sem kaj bi lahko bilo tako pomembno in kaj bi mi ON rad povedal. Glede na to, da svo se pred časom pogovarjala o tem, da se namerava njegov cimer preseliti v študentski dom in da bi mogoče lahko jaz zasedel nejgovo mesto, sem mislil da je tema približno takega okusa. Minil je dober teden, ko sošolca na faksu še vedno nisem srečal. V petek pa spet dobim klic, ki se je začel s
“Kako si kaj? Veš, ko sva se zadnič menila, da bi se dobila…”
“Ja. Kaj?”
“No, zanima me če bi imel jutri kaj časa, da bi ti z eno punco predstavila eno življenjsko zavarovanje…”
